Bolniki z atrijsko fibrilacijo
Atrijska fibrilacija je najpogostejša motnja srčnega ritma in je povezana z večjim tveganjem za nastanek možganske kapi. Možgansko kap utrpi 4,5 % bolnikov z atrijsko fibrilacijo letno, kar je šestkrat pogosteje kot pri enako starih bolnikih, ki te motnje srčnega ritma nimajo. Sočasna prisotnost srčnega popuščanja, arterijske hipertenzije, sladkorne bolezni in starost nad 75 let povečujejo tveganje za možgansko kap. Najbolj pa so ogroženi bolniki, ki so že doživeli možgansko kap ali prehodni ishemični napad, saj je pri njih tveganje za ponovno možgansko kap 12 % letno. Antikoagulacijsko zdravljenje tveganje za možgansko kap zmanjša za 70 %.
Bolniki z umetnimi srčnimi zaklopkami
Tveganje za možgansko kap in arterijsko embolijo je posebno veliko pri bolnikih z umetnimi srčnimi zaklopkami. Poleg tega so ti bolniki ogroženi tudi za nastanek tromboze na umetni zaklopki. Brez antikoagulacijskega zdravljenja utrpi embolični dogodek ali trombozo na umetni zaklopki 10-30 % bolnikov letno. Zdravljenje s kumarini zmanjša tveganje za trombembolijo na 1-4 % letno.
Bolniki z venskimi trombembolizmi
Če venske tromboze ne zdravimo z antikoagulacijskimi zdravili lahko pri več kot polovici bolnikov nastane pljučna embolija, ki je v več kot 10 % smrtna. Nezdravljeni venski trombembolizmi se lahko v prvem mescu ponovijo kar pri 40 % bolnikov. Antikoagulacijsko zdravljenje zmanjša tveganje za ponovitev venskih trombembolizmov za približno 80 %.
Bolniki z antifosfolipidnim sindromom
Bolniki z antifosfolipidnim sindromom so še posebno ogroženi za ponovitev venskih ali arterijskih trombembolij. Tveganje za ponovitev venske trombembolije je pri bolniku z antifosfolipidnim sindromom dva- do štirikrat večje kot pri bolniku brez antifosfolipidnega sindroma. Če bolniku z antifosfolipidnim sindromom antikoagulacijsko zdravljenje prekinemo šest mesecev po trombemboličnem dogodku, se v naslednjih štirih letih bolezen ponovi pri okrog 30 % bolnikov.
Bolniki s stenozo mitralne zaklopke
Stenoza mitralne zaklopke je srčna bolezen pri kateri so embolije najpogostejše. Tveganje za embolični dogodek je večje pri starejših bolnikih in pri bolnikih s sočasno atrijsko fibrilacijo. Bolniki s stenozo mitralne zaklopke in atrijsko fibrilacijo imajo kar 7‑krat večje tveganje za sistemsko trombembolijo kot bolniki s še ohranjenim sinusnim ritmom. Antikoagulacijsko zdravljenje s kumarini je potrebno pri bolnikih z mitralno stenozo, ki imajo sočasno atrijsko fibrilacijo in tistih, ki so že utrpeli sistemsko trombembolijo. Uvedemo ga tudi tistim bolnikom, ki imajo močno povečan levi preddvor (nad 5,5 cm) in še ohranjen sinusni ritem
Bolniki s prolapsom mitralne zaklopke
Pogostnost prolapsa lističev mitralne zaklopke je relativno visoka (6% žensk in 4% moških), sistemske embolije pa so izjemno redke, zato se za oralno antikoagulacijsko zdravljenje odločimo le pri bolnikih, ki so doživeli sistemsko embolijo, možgansko kap ali prehodni ishemični napad ob antiagregacijskemu zdravljenju. Bolniki s prolapsom mitralne zaklopke, ki niso utrpeli emboličnega dogodka, ne potrebujejo niti antiagregacijskega niti antikoagulacijskega zdravljenja.
Bolniki s paradoksno embolijo
O paradoksni emboliji govorimo, kadar krvni strdek zaide iz venskega v arterijski del krvnega obtoka skozi patološko povezavo med desnim in levim preddvorom (odprto ovalno okno, defekt preddvornega ali prekatnega pretina, pljučna arterio-venska malformacija, Ebsteinova anomalija, prehoden ductus arteriosus) ter povzroči sistemski embolični zaplet. Letno tveganje za sistemsko trombembolijo pri bolnikih s kriptogeno možgansko kapjo (možganska kap zaradi nejasnega vzroka) in odprtim ovalnim oknom ocenjujejo na 1-2 %. Tveganje je večje pri bolnikih s sočasno anevrizmo preddvornega pretina in bolnikih s trombofilijo. Antikoagulacijsko zdravljenje je indicirano samo pri bolnikih z dodatnimi dejavniki tveganja za trombembolični zaplet: venska tromboza in/ali pljučna embolija in anevrizma preddvornega pretina. Ostalim bolnikom predpišemo antiagregacijsko zdravljenje z aspirinom.
Bolniki s srčnim infarktom
Kar pri 40 % bolnikov z akutnim sprednjestenskim srčnim infarktom nastanejo v področju akinezije ali diskinezije obstenski strdki. Tveganje za sistemsko embolijo je največje v prvih tednih po srčnem infarktu in znaša 2-6%. Ker se tveganje za embolijo v naslednjih mesecih bistveno zmanjša, se običajno odločimo za 3-mesečno antikoagulacijsko zdravljenje pri bolnikih z obsežnim sprednjestenskim srčnim infarktom, pri tistih s strdkom v levem prekatu in pri tistih, ki so ob srčnem infarktu utrpeli arterijsko embolijo.
Bolniki s periferno arterijsko žilno boleznijo